Duša je od tebe sjetna

Duša je od tebe sjetna,
bez tebe joj lijeka nije:
ah, kako li ime ti je,
o, ti ružo, tajno cvjetna?

Kovaška

Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,
kovali svoja srca, kovali svoj značaj,
kako zvene nam duše, bomo poslušali -
zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj
srce, ki v njem bo pravi bron,
da pelo bo, vabilo kot zvon,
da bomo krog njega se zbrali…
Vsi: – črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj,
iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj,
od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,
polnagi nosači iz luke tržaške – četa,
kot da kiparju ušla je izpod dleta -
vi, sključeni tkalci od statev, strojarji
smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh,
vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,
zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci,
drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci,
ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,
ti štajerski viničar, ki nam vince mediš,
ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec,
v vrtnice mirno zroči savinjski plavec,
Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon,
vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,
tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,
brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej…
Zato bomo mi kovači kovali,
trdo kovali, tenko poslušali,
da ne bo med nami nepoznan,
ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas…

Miris tvoje kose kao cvijet je sladak . ..

Zaječalo je zvono za nepogodu kroz zrak;
rastrgnu vjetar molbu mu tu,
baci je u mrak,
o brdo razbi svu;
zamro svaki zvuk je jak,
gospodari grom u nebeskom ždrijelu,
munje krug pletu po obzorju cijelu,
siplju plameni užas na crkvu i na hram.
Na cesti — otkud i kamo? — sam
javlja se, gubi — deseti brat.
U plašt mu vjetar se savio
kad je za jelik zavio
u oluji taj čudni svat…
Na škripavoj smo verandi stali,
djevojkama smo ruke dali,
blijedi gledasmo zbunjeni kraj:
tek labud, ptica samotna, pliva,
valovljem, kao da ništa se ne zbiva,
prenosi mirno bijeli svoj sjaj …
Al miris tvoje kose kao pelin je gorak …

Melankolija

Među ružama, kod nas nema njih,
poluzasjenjen, vidjeh obraz tih.
On za me, i ja za nj tad nemah znanja
a med nama bje tako puno sanja.
Digao se most kao duga sjajna
od mene do nje, pa je tako tajna
ići između mene i nje smjela,
o, nalik na jad oborena čela.
Vrča njenoga napitak je bio
kao da si žar u srce mi lio.
I sjetih se tad da nje nema više,
da na grobu joj vjetar grane njiše.

JA SAM ŽUDAN

ja sam žudan širokih ravnina
i slobodna, daleka pogleda;
ja sam zudan najvecih visina,
odakle se more, zemlja gleda.

ja sam zudan i noci carobnih
neba kad se okupa u zori,
suma gde je ljudski glas umuko,
a po vrhu plivaju vihori.

zle bih strasti dao vihorima,
more nek mi sve bole podavi,
da pred suncem dusa mi se puna
svesti jasne i ponosne javi.

TIH, TIH JE PREDEO

tih, tih je predeo, sam sobom zaokruzen:
dve svetle kugle, jezero i nebo
okruzuju, kao skupocena skoljka,
svoje biserje, svet...

gledaj mesec: jos ga nema, a vec je raspleo
u vodi srebrnu mrezu preko jela
i lovi zvezde; i tek sto dopuzi
da pregleda plen, sam je vec
uhvacen u mreze svoje...

ti gledas u nebo? "u nebo; bas kada pada
zlatni ugarak."
i ja sam ga video u jezeru: nagore,
do svoga brata je uzleteo,
i tvoj nije pao, poleteo je dole,
do brata brat...

KUJ ME

Kuj me, živote, kuj!
Ako sam kremen - sevaću,
ako sam čelik - pevaću,
ako sam staklo - nek se zdrobim.

Tiho prihaja mrak

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
ni ga čuti.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš
v tej minuti?
Ali teman spomin
se je zgostíl iz temin
brezobraznih?
Ali bodočnost – vampir
puhnil v večerni je mir
misli ti blaznih?
Ali je jata vetrov
šla preko dragih grobov
zapuščenih?
Ali iz daljnih samot
prišla je pesem sirot
zasolzenih?
Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
plaho bega.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš?
Vsega, vsega …

Na morskom dnu školjka se razbolela.

I sav svoj jad u biser je pretvorila.

"O rodni dom, o hiše očetove streha ti"

Zibelka mu je tekla v Vinici v Beli Krajini, kjer se je rodil 23. januarja 1878 kot drugorojeni od treh otrok v družini Franca Zupančiča (Oton je leta 1908 spremenil priimek v Župančič) in Ane Malič. Oče je kupil na Vinici nekaj zemlje in hišo ter v njej odprl trgovino. Ko je bilo Otonu dve leti, je oče prodal posest na Vinici in se z družino preselil v bližnji Dragatuš, kjer je kupil hišo ter odprl gostilno in trgovino. Tam je Oton obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Bolj kot učenje v šoli so ga privlačile lepote narave, ki mu jih je odkrival tudi oče, za kar se mu je kasneje zahvaljeval v svoji veliki pesnitvi "Dumi". Tretji in četrti razred osnovne šole je Oton obiskoval v Novem mestu, da bi se temeljito pripravil na gimnazijo, v katero je vstopil z desetimi leti jeseni 1888. Tam je dovršil tri razrede, četrtega in vse višje razrede pa je obiskoval v Ljubljani, kamor se je jeseni 1891 preselila družina. Sprva je pripadal krožku katoliških dijakov, ki so se zbirali okrog Janeza Ev. Kreka. Svoje prve pesmi je objavil v katoliških listih (Zgodnja danica, Vrtec, Angelček, Dom in svet).

Zupancic Oton2Ivan Cankar, s katerim se je seznanil pri Kreku, ga je pritegnil v svobodomiselno Zadrugo, kjer se je seznanil s Kettejem in Murnom. Julija 1898 je maturiral in jeseni odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis; študij je absolviral, diplomiral pa ni. Ko se je leta 1901 vrnil v Ljubljano, je bil nekaj časa pomožni profesor, zatem več let domači učitelj v tujini. Po ponovni vrnitvi domov leta 1910 je bil najprej gledališki dramaturg in nato mestni arhivar. Leta 1913 se poročil z Ano Kessler in v zakonu imel tri otroke, ki so navdihovali njegove čudovite pesmi, namenjene otrokom.

"Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč"

"Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj," je povedal Župančič v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Prva šola so mi bile narodne pesmi." To čutenje mu je bilo nekako prirojeno. Ko se je kot dijak in študent vračal na počitnice v svoje domače kraje, je znal "prisluhniti čisti, bogati in zvonki belokranjski govorici, oceniti lepoto tamkajšnjih ljudskih obredij in običajev ter opazovati značaje in usode svojih preprostih rojakov" (Joža Mahnič).

Zupancic Oton3V njegovi prvi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) je opazen vpliv ljudskega pesništva, nove romantike in dekadenčnih tokov. "Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim," je priznal v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi." V zbirki Čez plan (1904) prevladuje volja do življenja in pojavijo se domovinski motivi. Umetniški vrh je Župančič dosegel s svojo zbirko Samogovori (1908), v kateri je na veličasten način izpovedal svojo ljubezen do domovine v pesmih Prebujenje, Z vlakom, predvsem pa z veličastno pesnitvijo Duma. "V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in s čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje." Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Mlada pota in V zarje Vidove. Potem je kot pesnik dalj časa molčal, ker se je ukvarjal z gledališčem in s prevajanjem.

"Ciciban teče v zeleni dan"

Zupancic Oton4Oton Župančič velja za našega najboljšega pesnika za otroke, v katerih kaže čudovit posluh za otroško dojemanje sveta. Spodbude za svoje najboljše otroške pesmi je dobil v domačem družinskem krogu. Navdih se mu je sprožil ob mladi ženi in prvorojencu Marku, ki je postal vse do danes priljubljeni Ciciban. Za njim sta prišla še sin Andrej in hčerka Jasna. Župančič je izdal štiri pesniške zbirke za otroke: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban in še kaj (1915). O otrocih kot bralcih je Župančič zapisal: "Otrok je najbolj razumen bralec. To mislim tako, da gre s svojim prirojenim čutom vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do njenega jedra, kakor gre čebela vsaki cvetici naravnost do medu."

Zupancic Oton5Njegove pesmi v Pisanicah so polne sonca in pomladi, sproščenosti in veselja, šaljivosti in hudomušnosti. Župančičevi najboljši knjigi za otroke sta Sto ugank in Ciciban; Župančičev junak Ciciban je najbolj priljubljen še danes. V teh pesniških biserih se je Župančič čudovito približal otroškemu mišljenju in čustvovanju ter načinu izražanja. To mu je omogočilo, da je otrokom neprisiljeno in prepričljivo spregovoril o nekaterih temeljnih vrednotah, kot so dobrota, resnicoljubnost, ljubezen do matere, do domače besede in domovine.

Ljubezni do domovine je posvečena tudi njegova zadnja pesniška zbirka Zimzelen pod snegom (1945), v kateri se domovinska tematika prepleta s socialno. "Veš, poet, svoj dolg," je znano vprašanje iz te zbirke. Na to vprašanje je moral pred Gospodarjem življenja dati odgovor naš pesnik, ki je svojo življenjsko pot končal 11. junija 1949.

Lenka se šeta –
metla pometa;
Lenka počiva –
igla ji šiva;
Lenka pred duri –
peč se zakuri,
a kokotiček
skoči v lončiček,
leže v ponvico,
dvigne glavico:
"Lenčica, Lenka,
kikiriki!
Sem že pečenka,
jest se mudi."